_

 

 

 

 

 

 

 

 

dr. Marta Ciraj

 

 

 

 

 

 

 

 

 

osrednja stran              

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Spoštovani bralci!

Na tej spletni strani bodo objavljeni članki in mnenja.

Vesela bom vašega odziva na moj e-naslov: marta.ciraj@ciraj.si.

-------------------------------------------------------------------------------

Slavnostni govor 25.10.2015



12. srečanje slovenskih kmetov pri bl. Antonu Martinu Slomšku, zavetniku slovenskih kmetov, slovenskega kmetijstva in kmetijskega slovstva, Ponikva, 11. oktober 2015

Spoštovani gospod predsednik države, predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, spoštovana gospoda škofa, spoštovani in dragi vsi obiskovalci Slomška, moj prispevek nosi naslov:

SLOVENSKI KMET NE POZABI BOGA

Naslovu Slovenski kmet ne pozabi Boga bi lahko dodali eno od treh ločil: piko, vprašaj ali pa klicaj. Katero bi prišlo v poštev? Bomo poskušali odgovoriti na koncu.

Ko sem bila povabljena, da bi tokrat imela slavnostni nagovor, sem bila presenečena. Potem pa sem si rekla, da tudi Bog skozi vso zgodovino odrešenja ne izbira le najboljših. Kar spomnimo se, kako je bil povabljen tisti "rdečkasti fant, ki je pasel drobnico" (1), na katerega domači še pomislili niso….Tako sem se odločila sprejeti ta izziv.

Hvaležna sem, da sem pred 11 leti prisluhnila pobudi Joška Romšaka, da smo skupaj z glavnim človekom slovenskega Kmetovalca Andrejem Golobom, podali predlog, da bi bil Slomšek zavetnik slovenskih kmetov, slovenskega kmetijstva in kmetijskega slovstva. Tako se je rodila Ponikva, vsakoletno srečanje kmetov, pod močnim pokroviteljstvom Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, krajevnega župnika in slovenskih škofov, ki vsako leto prihajajo, da nas potrjujejo v veri, upanju in ljubezni. Glavni pa ste seveda vsi vi, dragi kmetje in kmetice, brez katerih bi teh srečanj ne bilo.

Septembra letos je bil v New Yorku sprejet dokument z naslovom "Spreminjanje našega sveta: Agenda 2030 za svetovno akcijo". (2) V tem dokumentu, ki je velik dosežek, so zapisali, da želijo človeštvo osvoboditi tiranije in revščine in da želijo ozdraviti in obvarovati naš planet za sedanjo in prihodnje generacije. Nadalje je navedeno, da želijo, da bi človek užival plodove ekonomskega, socialnega in tehnološkega napredka in da bi tako živel produktivno in izpolnjujoče življenje. Med vsemi sicer plemenitimi cilji, pa ni nikjer omenjena celostna narava človeka.

Malo pred tem pa je izšla papeževa okrožnica Laudato si (Hvaljen bodi), ki dopolnjuje, kar je bilo izpuščeno v prej omenjenem dokumentu, ko govori o pristno živeti celostni ekologiji, po vzoru Svetega Frančiška Asiškega. S tem ne pozablja človekove duše, nasprotno, na nek način vanjo vključuje tudi vse druge ustvarjenine.

Na mednarodnem srečanju v Švici sem na kratko povzela bistvo te okrožnice in jo priporočila v uporabo in sklicevanje nanjo, saj prihaja od najvišje avtoritete, to je od papeža Frančiška, za katerega vemo, da povezuje človeško znanje in navdih Svetega Duha.

Brat Miran Špelič (3), frančiškan, je v oceni okrožnice zapisal ("….že v izhodišču nam pokaže pomenljivo analogijo z okrožnico Pacem in terris papeža Janeza XXIII…/…/ Šele danes vemo natanko, kako pomemben je bil prav njegov apel, da ni prišlo do nove sprožitve atomskih bomb. Brez pretiravanja lahko rečemo, da je papež rešil svet pred propadom..."

Papež Frančišek v tej okrožnici nagovarja vse ljudi, verne in neverne in vsakega posameznika. Med drugim pravi da "sestra Zemlja ječi, njeno ječanje se pridružuje ječanju zapuščenih po svetu /…./ Zato smo poklicani postati orodje Boga Očeta, da bo naš planet postal takšen, kot je o njem sanjal, ko ga je ustvaril in bomo uresničevali njegov načrt o miru, lepoti in polnosti."

Kmetu kot obdelovalcu vélikega dela zemlje, je bila zaupana še posebno velika naloga – pridelovati živež za številno prebivalstvo, ob tem pa ohranjati stvarstvo.

Sodobna družba je storilnostna družba. Kljub tehničnim pripomočkom, kakršnih zanesljivo v doslej znani zgodovini še nikoli ni bilo, ni časa za počitek. Ogromno skrbi namenjamo materialnim dobrinam, v zadnjem času nas skrbi tudi okolje, vremenske spremembe. Ob tem pa se morda ne zavedamo prav, da je naša duša tista, ki je potrebna največje nege. Če bo zdrava naša duša, bo naše ravnanje zdravo in bo pravilno ravnanje z okoljem in ljudmi okoli sebe, posledica našega notranjega zdravja.

Človek kot bitje s tremi dimenzijami, mora skrbeti za vse tri dimenzije, ki so med seboj zelo povezane: za telo, za dušo in za duhá (13). Notranje trden človek z vrednotami, ki stojijo na trdni skali, za nas je to Kristus, je močnejši, ne morejo ga streti niti viharji vsakodnevnega življenja. Tako kot potrebuje telo nočni počitek, ter dnevni odmerek hrane in pijače, potrebuje duša počitek vsaj enkrat na teden, kot je lepo navedeno v Svetem pismu. Počivati moramo, da bi imeli pravega duha.

Zato bi želela opozoriti še na eno, na kar slovenski kmet, kot varuh vrednot, ki so vrednote prihodnosti (Stresova pridiga na 1. srečanju, 7. nov 2004) ne bi smel pozabiti: na spoštovanje nedelje.

Slomšek je ljudi spodbujal ne le k obiskovanju nedeljske maše, temveč tudi rednemu prejemanju obhajila in da se naj vračajo k zgledu prvih kristjanov, ki so se pogosto zbirali v templju in lomili kruh… Da bi ljudi še bolj poučil o izjemnem dogajanju pri maši, je škof Slomšek poskrbel, da so duhovniki dvakrat na leto maševali tako, da je en duhovnik pri oltarju tiho latinsko maševal, drugi pa na prižnici ljudem v slovenščini razlagal, kaj se dogaja na oltarju.

Slomškov sodobnik, ki je deloval med Indijanci, Friderik Baraga, je ob vprašanjih, ki se porajajo v zvezi z evharistijo in resnično navzočnostjo Jezusa v podobi kruha in vina, preprosto rekel svojim vernikom: "Dragi brat nič ne sprašuj, lepo veruj!" (4)

Slovenski mistkinji Magdaleni Gornik, ki je tudi živela v Slomškovem času, je bilo razodeto, da dve pregrehi še posebej žalita Boga: nespoštovanje nedelje in preklinjanje Boga (5). Zaradi teh dveh šibkosti je Gospodova roka težka….

Sama se spominjam časov, ko sem živela na kmetiji in je bila sobota popoldne že posvečena pripravi na nedeljo. Imeli smo dva stara strica in dve teti, ki so bili glavni pri pripravi. Oba strica sta se temeljito umila, in že to je bila priprava na nedeljo, ena od tet pa je skrbno pometla dvorišče, nato pa je pripravila zakmašno obleko, jo dala na komodo, da je čakala na jutrišnji dan, ko jo bo oblekla, in vse je bilo slovesno…. Hvaležna sem jim za ta zgled, ki je podpiral vzgojo mojih staršev in me še danes navdihuje.

Verjamem, da slovenski kmet še živi s Stvarnikom pri svojem delu. Spomnim se pogovora z enim od svojih bratov, ko mi je rekel, da je za njega duhovno doživetje, ko je v naravi, v gozdu. Ko je nekoč ob nekem nevarnem delu doživel očitno božje varstvo, je rekel: "Takrat sem se zavedel, da nisem sam" - kot Peter je izpovedal vero.

Kmet živi z naravo, ji zna prisluhniti. A ni vedno in povsod tako. Intenzifikacija in industrializacija kmetijstva, je v 30-ih letih prejšnjega stoletja spremenila zemljo v nekaterih predelih sveta v prah, da je bila lahek plen vetrne in tudi druge erozije (6). To se tudi danes ponekod še dogaja, tudi pri nas – stroji so vse težji, zemlja pa vse bolj zbita….

Zato v prej omenjeni Agendi 2030 med drugim piše, da je treba povečati napore, da se bo postopoma izboljševala količina in kakovost zemlje.

Kako je človeštvo odvisno od kmetijstva, nam govorijo naslednji podatki. (7) Trenutno na zemlji živi okoli 7 milijard ljudi. Do leta 2050 jih bo živelo okoli 8.3-10.9 milijard. Vsa ta lačna usta bo treba nahraniti, pa je že sedaj toliko lačnih….

Žal gre zaradi našega slabega odnosa do hrane, še vedno veliko kmetovega truda v nič. Papež Frančišek v omenjeni okrožnici opozarja, da je s hrano, ki jo vržemo proč, tako, kot da bi jo ukradli s siromakove mize.

Kmet ima čudovito lastnost spoštovanja kruha, ki ni le sad zemlje in dela človeških rok, temveč je dar vesolja (10). Ob tem ima kmet držo prave ponižnosti in krotkosti, ki se izražata v hvaležnosti Stvarniku (8).

Zame največje priznanje kmetu izhaja od Sina človekovega samega. Kako je Bog sam povzdignil kmeta, vidimo po podobah, v katerih ostaja med nami fizično navzoč "vse dni, do konca sveta". Če parafraziram Janeza Marija Vianeja: "Kdo prideluje kruh in vino, ki ju mašnik pri mašni daritvi spremeni v Jezusovo telo in kri?" Odgovor je: "Kmet pridela ta kruh in to vino."

Kmet z obema nogama stoji trdno na tleh. Tako lahko rečemo, da je kmet stèber, je bil in bo.

Posvečati se človeku je tudi ena odličnih lastnosti slovenskega kmeta. Spomnim se, kako si je moj oče znal vzeti čas in se človeku posvetiti, čeprav njegov obisk ni bil napovedan. Enako doživljam še sedaj, ko pridem domov, ko gospodari moj brat. Hvaležna sem za to! To je danes le še redka dobrina.

Posebej pa bi rada poudarila moje zaupanje v kmeta kot branitelja življenja in vere.

Rebula (11) piše v svoji kolumni, da Jezus Kristus še zmeraj ostaja to, za kar se niso mogli razglasiti največji diktatorji: "Pot, Resnica in Življenje".

Življenje po veri je najboljša obramba vere. Prepričana sem, da je kmet ravno zaradi tesne povezanosti z naravo že pred tem sekulariziranim časom poznal in živel tudi osebno vero. Srečanja kot je današnje, katerih rdeča nit je hvalnica Bogu, pa so občestvena, tu se potrjujemo tako v svojem stanu kot v pripadnosti Bogu in krščanskim koreninam. Zato so ta srečanja pod varstvom zavetnika bl. AM Martina Slomška neprecenljiva.

Na 1699 m visoki Uršlji gori so kmetje pred skoraj 500 leti (1584 leta se je od tam oglasil prvi zvon) postavili cerkev. Glavni pobudnik za gradnjo cerkve je bil kmet Plešivčnik z njim pa še šest drugih kmetov.

Postavili so jo v obrambo katoliške vere in v priporočilo Najvišjemu, kajti zapisano je "da bodo zazidali sveti Uršuli hram, da je sedem dežel naokoli ne bo na bolj visoki gori take cerkve: baj zadelj petih reči, da bi jih pod plajšem svete Uršule nikoli ne zmanjkalo: dobrotljivosti, kruha, mošta, volne, in te prave vere,.." (9).

Kmet je bil in naj bo še danes ohranjevalec vere in domoljubja.

Naj zaključim s temeljno mislijo, ki jo je pred skoraj 11 leti (7. novembra 2004) izrekel škof Stres ob razglasitvi blaženega AM Slomška za našega zavetnika (12):

"Blaženi Anton Martin Slomšek naj /…/ slovenskim kmetom pomaga, da bodo še naprej ostali zgled poštenega dela in življenjske modrosti.

Nam vsem pa naj izprosi, da /…/ bodo tudi prihodnji rodovi slovenskih kmetov in vseh prebivalcev naše domovine ostali zvesti Jezusu Kristusu v Katoliški cerkvi."

Slovenski kmet ne pozabi Boga. Pika!

Kmetijski zbornici Slovenije, župniji Ponikva, slovenskim škofom, organizacijskemu odboru ter vsem, ki prispevate k vsakoletnim srečanjem, se najlepše zahvaljujem za vse, kar dobrega storite za nas vse. Hvala za pozornost.



Reference:

    Sveto pismo: 1 Sam 16, 12

    Final draft of the outcome document for the UN Summit to adoption the Post – 2015 Development Agenda, Medvladna pogajanja o Agendi po 2015

    Miran Špelič, Družina, 5. julij 2015

    Friderik Baraga, Krščanski nauk za Indijance, Družina, Ljubljana 1997, s. 174

    Martina Kraljič, Magdalena Gornik, Kulturno društvo Magdalene Gornik, Medvedica, 2009. s. 27

    http://www1.american.edu/ted/ICE/dust-bowl.html

    The European Environment State Outlook 2015, Assessment of Global Megatrends, European Environment Agency, Denmark. web: eea.europa.eu

    P. Ambrož Mušič, pri sv maši pri Frančiškanih dne 20. julija 2015.

    Iz osebne korespondence z Jožefom Cirajem (mail z dne 1. sept 2015, 31.8. 2015 ob 15.21) citat v narekovajih je iz knjige Sele pri Slovenj Gradcu, Ivan Lah, Sele - Ljubljana, 2010.

    Kramberger, Franc: Slomšek med nami živi, govori in raste, s. 144-149, Blaženi Anton Martin Slomšek in sveta Evharistija, Maribor 2013

    Alojz Rebula, Credo, Družina, št. 34, 23. avgusta 2015

    Stres, Anton: 07.11.2004 ob 12.00: Blaženi Anton Martin Slomšek, zavetnik slovenskih kmetov, slovenskega kmetijstva in kmetijskega slovstva, Ponikva, osebni arhiv Marte Ciraj

    S. Majda, Duša: Duh. Družina, Mladi val, 17. 8. 2015 





------------------------------------------------------------------------------


9.1.2015



VERA, POŠTENOST IN PRAVIČNOST, Sobotna priloga Dela, 3. jan. 2015


Verjamem v iskrenost vprašanj gospe Darje R. Gorup. Kot verna laikinja čutim dolžnost, da ji odgovorim po svojih zmožnostih. Naj mi veliko bolj kompetentni tega ne zamerijo. Osredotočila sem bom le na eno vprašanje, in sicer glede učlovečenja Boga v svetu, kakršen je. Osnova za iskanje odgovora je Sveto pismo, v katerem piše, da je Bog vsakemu človeku v srce položil postavo: »Svojo postavo bom dal v njihovo notranjost in v njih srce jo bom zapisal. Jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo« (Jr 31,33). Če torej človek izpolnjuje zakon, ki je zapisan v njegovem srcu, se v njem rojeva Bog (2 Kor 3).

Bog je v Stari zavezi bival pod šotorom (2 Mz 26 – 29). Skrinja zaveze je bila pod šotorom (1 Krn 17,1 in 2 Samuel 7, 2). Ko si je sam pripravil bivališče v Devici Mariji, je ona s svojo svobodno privolitvijo postala Skrinja zaveze, Živi tabernakelj, in Bog se je dejansko utelesil v Njej.

Z daritvijo na križu nam je Bog dal svojo mater za našo mater, ko je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« (Jn 19, 27). Tako smo postali bratje s Kristusom in tudi dediči nebeškega kraljestva (Rim 8, 16 - 17). Dediči smo, ker je Marija naša mati, Bog pa naš skupni oče (Bratstvo, temelj in pot do miru; papež Frančišek, poslanica ob svetovnem dnevu miru, 1. januarja 2014). Marija sama pravi, da naj v vsakem človeku iščemo Boga, saj prebiva prav v vsakem izmed nas. Vsakdo, ki spolnjuje postavo, zapisano v srcu, nosi Boga v sebi, četudi ni kristjan, živi pa po tem, kar mu veleva vest. Človek pa "nosi v sebi tudi tragično zmožnost, da izda poklicanost, kot se je pokazalo že pri Kajnu in Ablu" (papež Frančišek, prav tam).

Bog med ljudmi ne dela razlik. Praznik Gospodovega razglašenja (svetih treh kraljev) prinaša sporočilo, da Boga lahko ob iskrenem iskanju najde vsakdo, ne glede na raso. Gospoda v jaslih so našli pogani, ne pa predstavniki izvoljenega ljudstva - Izraelci.

Tako Bog prebiva tudi v človeku, ki ni veren, a ga iskreno išče in dela dobro - tako spolnjuje njegovo besedo, ne da bi se tega zavedal. Za spoznanje Boga, za sprejem Jezusa za Gospoda in za zavestno odločitev zanj pa Bog spoštuje človekovo svobodno voljo. Človek se mora sam odločiti za Boga.

S krstom postanemo božji otroci, pripadniki Cerkve, Kristusovega telesa, a da bi se v nas utelešal Bog, se moramo zavestno odločati vsak dan sproti. Vera je milost. Jezus pravi: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni« (Jn 14, 6). Bog nas prvi ljubi (Mi ljubimo, ker nas je on prvi vzljubil, 1 Jn 4,19) in nas vedno išče (prilika o izgubljenem sinu, izgubljeni drahmi…) prek dejanj, ljudi, znamenj, ki nam jih pošilja, da ga laže odkrijemo. Na nas je, ali ga hočemo spoznati in ali se odločimo. Zato pravi: »Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel« (Jn 14, 21). Odločiti se za dobro in delati tako je hkrati tudi pot k Bogu, je pot k utelešenju Boga v nas. In hoteti gledati v vsakem človeku Boga, ki se skriva morda zelo globoko v njem in na zunaj ni viden, je naslednje.

Lakota, nasilje, krivice na svetu so zaradi svobodne volje človeka in ne zaradi Boga. Boga ni nihče videl, videli pa so Njegovega Sina. On je bil božji obraz na zemlji, ker se je sklonil k nam. Sicer pa ima danes Bog toliko obrazov, kolikor je ljudi, ki ga nosijo v sebi. Razodeva se prek dobrote, tudi skozi lepoto stvarstva, umetnosti, idr. Bog je Ljubezen, je svetloba, ki prežene temo greha. Zato ni nujno, da bi ga materializirali in si postavili le eno podobo. Delajmo dobro in dano nam bo, da ga bomo videli že tu na Zemlji, v ljudeh okoli nas, posebej v najbolj ubogih, in mu bomo nekoč tudi zrli iz obličja v obličje. Dokler smo na Zemlji, lahko vsak od nas prispeva k temu, da bo tudi ta svet postal za delček lepši. Tudi Vi, Ti in jaz smo tisti, po katerih se Bog uteleša v svetu.

Marta Ciraj, Komenda


------------------------------------------------------------------------------


27.3.2012

Družinski zakonik - Prošnja k blaženemu Janezu Pavlu II je bila uslišana - prispevek.

Februar 2012

Zaključna naloga Trpljenje: Sodelovanje v Božjem odrešenjskem načrtu. Nalogo sem zagovarjala pri Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani pod mentorstvom prof. Ivana Platovnjaka. Zaključno nalogo lahko pretočite tukaj.

4. februar 2012

Odgovor na članek objavljen v Sobotni prilogi Dela: Renata Salecl: Zamrznjeno materinstvo. Časopisna hiša članka ni objavila. Moj odgovor je tukaj (pdf):

Renata Salecl opisuje, kaj se dogaja v tem svetu glede družine. Pravi »Poti nazaj v tradicionalne družine ni… Tradicionalne patriarhalne družine so pustile kaj malo svobode ženskam, te so si morale v dolgem boju izboriti pravico do ločitve, abortusa…ko so se ljudje naučili delati ladje, so se morali soočiti tudi z brodolomom… Z uporabo novih tehnologij v ljubezenske namene se je takšen brodolom zgodil pri vzpostavljanju realnih ljubezenskih zvez. Tržne niše reproduktivne medicine v manj razvitih državah…ponujajo različne načine umetne oploditve. Ker so ljubezenska razmerja vse bolj zapletena, top dekletu čez čas ne preostane drugega kot to, da še relativno mlada zamrzne svoja jajčeca in z reprodukcijo počaka, dokler ne bo našla primernega partnerja, ali pa, če se to ne zgodi, da se odloči za umetno oploditev s semenom dajalca….  Nadomestno materinstvo…. Ameriška šala pravi, da so družinska srečanja najboljša kontracepcija (prej pove, da se srečujejo v raznih kombinacijah prejšnjih družin, nadomestnih mater, itd.). Če to drži, je preprečevanje sprejetja novega družinskega zakonika univerzalna kontracepcija za slovenski narod.«

Iz tega razumem, da naj bi bila tradicionalna družina preživela oblika skupnosti in da naj bi celo odvračala ljudi od tega, da bi sami imeli družine in potomstvo. Vse zgoraj navedeno se je pojavilo v zadnjih desetletjih. Pred tem tega ni bilo. Družine niso bile idealne, saj tudi razvoj človeške zavesti ni bil na taki ravni, da bi upošteval človekove pravice vseh, ne glede na spol, starost, status. Vendar je bila oblika družine postavljena kot skupnost moškega in ženske in otroka. To je bilo v skladu z naravo, ne le zaradi reprodukcije, temveč zaradi različnosti moškega in ženske, ki skupaj predstavljata celoto in kot taka lahko najbolje vzgajata otroka, obenem pa se tudi med seboj dopolnjujeta. Kljub hitremu razvoju v zadnjih sto letih na vseh področjih, smo danes prišli do tega, da ta razvoj ni nujno dober in da bo treba veliko spremeniti.  Npr. na področju odnosa do okolja bomo morali storiti korenite spremembe in pričeti izkoriščati vire v skladu z mejami zmožnosti planeta, sicer si bomo odžagali vejo. Tudi na področju postavljanja človeka na božje mesto kot stvaritelja življenja bomo morali narediti korak nazaj, preden se bomo popolnoma zašili. Ne smemo se sprijazniti, da ni poti nazaj in čakati na propad človeštva. Kljub brodolomu, ladje še naprej plujejo in si razvoj prizadeva za varnejšo plovbo.

V razlagah, kaj vse predstavlja družino, moramo postaviti meje. Za preživetje človeka kot vrste je družina nujno potrebna. Nikoli ne bomo dosegli tega, da bi vsi živeli v idealnih družinah, vendar to še ne pomeni, da ne bi imeli jasne slike, kaj si želimo in v katero smer želimo vzgajati svoje otroke in vnuke. Kadar se odzivamo le na trenutno stanje in zakonodajo prilagajamo razvoju, v katerega smo zavozili, pomeni, da nimamo vizije, da nimamo postavljenih vrednot. Zato bi bilo nujno, da začnemo končno delati za udejanjanje definicije družine, kakršna je v sedaj veljavni zakonodaji. Družba naj bi tako skupnost podpirala in jo postavila kot vrednoto. To pomeni, da bi uvedli vzgojo za družino v vrtce in šole, ter da bi se to odražalo tudi v izjavah mnenjskih voditeljev. Za življenje v družini je potrebno tudi znanje, ne le prenašanje naučenih vzorcev iz izvornih skupnosti. V vsaki skupnosti se je treba na novo učiti odnosov, za to pa so potrebni priprava na življenje v zakonu, volja in ljubezen »ki je potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva,  se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane” kot pravi sv. Pavel. (1Kor 13, 4-7) Pomembno je ozavestiti, da je treba odnose graditi, da je treba na odnosih delati. V vsaki družini se vzpostavljajo novi, inovativni odnosi, ki se zrcalijo tudi navzven in prenašajo v družbo. Ne gre za nostalgijo, ki bi vse preteklo a priori štela za dobro, gre za to, da je treba graditi na dobrem, ki se je oblikovalo doslej in to dograjevati, izpopolnjevati. Slabo, ki je nedvomno tudi bilo, pa je treba preseči. Iz družin, kjer se v medsebojnem brušenju oblikujejo odnosi s temeljno osnovo ljubezni, lahko pričakujemo uravnotežene ljudi. Celo Sveti Družini ni bilo z ničemer postlano, niti v materialnem smislu, niti v smislu medsebojnih odnosov. Tudi oni so morali drug z drugim veliko pretrpeti in potrpeti, reševale pa so jih ljubezen, zaupanje, potrpežljivost, premišljenost. Tudi oni so morali  v vseh pogledih veliko delati. Pravi biseri se skrivajo v največjih globinah in se je treba zanje potruditi.

Marta Ciraj

 

S spoštovanjem,

Marta Ciraj

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

        

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kontakt

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vprašanja, pobude in predloge lahko pošljete preko e-poti neposredno dr. Marti Ciraj na marta.ciraj@ciraj.si.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Prejšnje objave:

Spletna stran kandidatke za evropsko poslanko je tukaj.

 

 

 

 

 

 

 

 

C

 

 

C

 

 

 

_

C

 

 

 

 

spletno stran je uredil Izak Matej Ciraj

C

 

 

C